Zakaj je celiakije danes več kot pred 20 leti?

Lahko rečemo da ljudje uživamo pšenico in izdelke iz nje že od nekdaj, saj je pšenica eno najstarejših gojenih žit. Načrtno gojenje pšenice se je začelo pred približno 10.000 leti na območju današnjega Iraka, Sirije, Libanona, Izraela, Palestine in Egipta. Od takrat je to preprosto žito postalo temelj civilizacij in eno najbolj (če ne celo najbolj) razširjenih žit na svetu. Skozi več tisoč let smo ljudje brez težav uživali pšenico in kruh, ki je bil skozi večino zgodovine glavno živilo vseh slojev prebivalstva – dandanes pa je vse več ljudi, ki pšenice ne smejo ozirma ne morejo uživati. Statistike kažejo, da je intoleranca na gluten in celiakija v zadnjih 20 letih močno povečala. Zakaj?
Gre za ”epidemijo”, ali smo postali le bolj pozorni in diagnosticiramo bolje kot nekoč?

Odgovor ni tako preprost kot se zdi, saj gre za kombinacijo številnih dejavnikov – od sprememb v načinu pridelave in obdelave pšenice, do prehranskih navad sodobnega in sprememb v samem človekovem mikrobiomu. V nadaljevanju bom opisal najbolj pogoste razloge, zaradi katerih se celiakija danes pojavlja ozrimo odkrije bolj pogosto kot nekoč.

1. Spremenjena pšenica – več glutena, manj vlaknin

Ena največjih sprememb se je zgodila v pšenici sami. V zadnjih desetletjih se je gojenje pšenice zaradi večjih izkoristkov in, bodimo iskreni – profita – močno spremenilo. Z ciljem povečati produktivnost poljskih površin so s selekcijo in križanjem ustvarili ”superpšenico”, ki je bolj odporna na vremenske pogoje in škodljive, proizvaja večje klase in posledično na enki površini pridelamo več moke. Današnja pšenica je torej biološko, precej drugačna kot tista pred 50 ali 100 leti in le malo podona tisti izped več 100 let.
Moderne sorte pšenice vsebujejo so med proizvajalci moke, kruha in pekovskih izdelkov izredno priljubljenje, saj vsebujejo več glutena (oz. bolj natančno – glutenskih beljakovin), ki dajejo testu elastičnost in omogočajo lažje delo. Hkrati pa večja vsebnost glutena predstavljaja težavo za prebavni sistem. Več glutena pomeni večji stres za telo – predvsem pri posameznikih, ki so genetsko dovzetni za razvoj celiakije.

Poleg spremebe samega žita pa današnja industrijska moka skoraj vedno nastane iz rafinirane pšenice, kjer se odstrani večji del ovojnice (luščine) z vlakninami, vitamini in minerali. Ta luščina je nekoč igrala pomembno vlogo pri prebavi – vlaknine so namreč upočasnile absorpcijo in mehansko podprle razgradnjo glutena v črevesju. Z današnjo “čisto” belo moko te podpore ni več, kar povečuje verjetnost, da gluten doseže črevesje nepredelan in posledično sproži imunski odziv.

Zanimivosti:
– Zgoraj opisana pridelava moke je odlična strateška poteza žitnih mogotcev, saj po predpish lahko čisti beli moki dodajo 20% prej odstranjenih luščin in tako pridelajo ”polnozrnato moko”.

– Osebe, ki gluten težje prebavljajo (so utrujeni in/ali jim je slabo, imajo težo v želodcu) se ob uživanju penične moke iz tradicionalnih, ”butičnih” mlinov počutijo občutno bolje, kot pri industrijski moki. To je neposreden dokaz, kako pomemben je proces mletja in predelave samega žita.
POZOR! Osebe s celiakijo nikakor ne smejo uživati pšenične moke – neglede na proizvidnjo.

2. Porast predelanih živil & globalizacija prehranske verige

Druga velika sprememba pa je v našem načinu življenja in prehranjevanja. Naš hiter življenski slog je ustvaril zahtevo po hitreje pripravljeni, a še vedno okusni hrani. Takšna hrana je običjano polna dodatkov, stabilizatorjev, zgoščevalcev in konzervansov – mnogi med njimi temeljijo na pšenici in škrobu … torej, na glutenu. Gluten je pogosto prisoten v izdelkih, kjer ga sploh ne bi pričakovali: v omakah, juhah, mesnih izdelkih, prigrizkih, sladkarijah, celo v nekaterih zdravilih in prehranskih dopolnilih. V tradicionalnih kuhinjah – govorim o kuhinjah naših babic – glutena v marsikaterem izdelku nebi bilo, danes pa se v takšni ali drugčani obliki pojavalja skoraj povsod. Ta konstantna izpostavljenost povečuje verjetnost, da se pri genetsko dovzetnih posameznikih sproži avtoimunska reakcija.

Lahko rečem. da industrializacija proizvodnje hrane in globalizacija pri temu ne pomagata, saj se sozi delovne procese močno poveča možnost za navzkrižno kontaminacijo živil, ki glutena običajno ne vsebujejo . Transport, skladiščenje, skupna proizvodna okolja – vse to povečuje tveganje, da tudi sicer varna živila vsebujejo sledi glutena. Za osebe s celiakijo to pomeni, da ne zaužijejo več samo tistega, kar kupijo zavestno – ampak tudi tisto, česar niso mogli predvideti. Tudi najmanjše sledi glutena so za mnoge dovolj, da sprožijo simptome in dolgotrajno škodijo zdravju.

Zanimiva praksa: zaradi možnosti navzkrižne kontaminacije se bolnikom s celiakijo svetuje, da operejo tudi embalaže sicer varnih izdelkov, ki so se morebiti transportirali ali skladiščili skupaj z izdelki, ki vsebujejo gluten. Tako se močno zmanjša možnost navzkrižne ali kasnejše kontaminacije.

3. Spremembe v črevesni mikrobioti

Raziskave kažejo, da ima sodobni način življenja – prekomerna higiena, antibiotiki, stres, prehrana z malo vlaknin, pemalo telesne aktivnosti – velik vpliv na sestavo črevesne mikrobiote. Zdrava črevesna flora je ključnega pomena za uravnavanje imunskega sistema in tolerance na določena živila, vključno z glutenom. Če je mikrobiota osiromašena ali neuravnotežena, lahko postane črevesna stena bolj prepustna. To omogoči, da delci glutena prodrejo globlje v tkivo in sprožijo imunski odziv hitreje, kot bi se to zgodilo pri osebi z zdravo črevesno foloro. Pojavi se tako imenovani “leaky gut syndrome”, ki velja za enega izmed potencialnih vzrokov za razvoj celiakije.

4. Boljše in pogostejše diagnosticiranje

Če se vaša letnica rojstva začne z 19 in če se spomnite svojih šolskih dni se verjetno spomente tudi tega, da je bilo v celotni generaciji morda par učencev, ki so imeli prehranske omejitve. Dandanes pa je v vsakem razredu vsaj eden, če ne več učencev z hudimi prehranskimi težavami in/ali s celiakijo. To ne pomni, da celiakije včasih ni bilo – so pa v preteklosti številni primeri celiakije ostali neprepoznani. Simptomi, kot so napihnjenost, utrujenost, kožni izpuščaji, anemija ali depresija, niso bili povezani z avtoimunsko reakcijo na gluten.
Danes naprednejši diagnostični postopki, kot so hitri in zanesljivi krvni testi, biopsije in genetske analize omogočajo natančno postavitev diagnoze in posledično ustrezno zdravljenje ozirmoa prilagoditev življenskega sloga bolezni.

Poleg tega je večja ozaveščenost med zdravniki in pacienti pripeljala do tega, da se na celiakijo pomisli prej. To bi lahko pomenilo, da celiakije ni objektivno več, ampak je preprosto bolj prepoznana. Vendar pa številne študije potrjujejo, da je pogostost celiakije dejansko narasla, tudi če izločimo napredek v diagnostiki. Leta 2003 je bila v ZDA pogostost celiakije ocenjena na 1:133. Danes naj bi jo imela že 1 oseba na 100m ker predstavlja veliko povečanje v samo dveh desetletjih.

Zanimivost: Prvo znanstveno opisano povezavo med uživanjem pšenice in boleznijo tankega črevesa je ugotovil pediater med drugo svetovno vojno. Nizozemski zdravnik Willem-Karel Dicke je med vojno opazil, da so otroci s hudo prebavno boleznijo (danes znano kot celiakijo) začeli hitro okrevati, ko so zaradi pomanjkanja hrane v času nacistične blokade nehali uživati kruh in moko. Ko se je po vojni oskrba z žiti vrnila, so se simptomi spet pojavili. To opažanje je privedlo do odkritja povezave med glutenom in celiakijo – danes temelja za diagnozo in zdravljenje.

5. Epigenetika in vpliv okolja

V zadnjih letih vse več pozornosti pri raziskovanju in odkrivanju celiakije posvečamo tudi epigenetskim dejavnikom – torej vplivu okolja na gene. Posameznik mora za razvoj celiakije imeti določeno genetsko predispozicijo (HLA-DQ2 ali DQ8), vendar se bolezen ne izrazi pri vseh, ki nosijo ta gen. Lahko imate gensko predispozicijo, ki jo prenašate naprej vendar sami za celikijo ne boste zboleli. Okoljski dejavniki – okužbe v zgodnjem otroštvu, vrsta poroda (carski rez), dojenje, čas uvajanja glutena v prehrano, pa tudi stres – lahko vplivajo na to, ali se celiakija pri posamezniku razvije ali ne. Z današnjim načinom življenja je teh sprožilcev več kot nekoč, kar lahko delno pojasni porast števila bolnikov s celiakijo.
Bolezen se lahko razvije v kateremkoli življenskem obodobju in ravno to je velik psihični udarec za bolnike s celiakijo – ”nikoli več ne bom smel jesti rogljičkov v svoji najljubši pekarni”. Življenje se ti za vedno spremeni dobeseedno čez noč.

Zanimivost: V azijski državah (predvsem Kitajska in Japonska) je celiakija znatno manj pogosta. Tradicionalna azijska prehrana temelji na rižu, koruzi in drugih žitih, ki naravno ne vsebujejo glutena. Manjša izpostavljenost glutenu v prehrani tlahko prispeva k nižji pojavnosti celiakije.

Zaključek

Skozi branje tega članka ste verjetno spoznali, da porast celiakije v zadnjih desetletjih ni naključje. Je rezultat kombinacije sodobnega načina pridelave hrane, sprememb v sami pšenici, industrijske obdelave živil, sprememb v naši mikrobioti, večje izpostavljenosti glutenu in izboljšanih diagnostičnih postopkov.

Torej, če potegnemo črtno ni enega samega krivca. Gre namreč za sistemsko spremembo preharane in prehranskega okolja, ki postaja vse bolj agresivno za občutljive posameznike. Prav zato je pomembno, da kot družba postanemo bolj pozorni na kakovost hrane, ki jo uživamo, ter da ljudem in vseh socialnih okolij omogočimo lažji dostop do varnih, preverjenih in cenovno dostopnih brezglutenskih izdelkov. Potrebna je tudi večja podpora bolnikom s celiakijo in ozaveščanje širše javnosti o tem, da to ni modna muha, ampak resna avtoimunska bolezen.

Brez sprememb v prehranski industriji bomo čez 20 let verjetno priča še večji epidemiji prehranskih bolezni – celiakija bo le ena izmed njih.